Od takrat naprej se je jezikovni izraz vedno bolj nadgrajeval in zlasti v prvem stoletju pr. n. št. postanejo poskusi ustvariti literarno prozo uspešni.
Literarni prevodi so pomembni pri medkulturni izmenjavi, sliki druge kulture v določeni jezikovni skupnosti in pri razvoju nacionalne kulture in identitete.
Uresničitev teh zahtev bi nasprotovala slovarskemu konceptu, izkazani jezikovni rabi in predvsem strokovnim slovaropisnim načelom, zato so avtorji sporne sestavke raje umaknili iz slovarja.
Govorno območje hrvaščine, srbščine, bosanščine in črnogorščine (nekdaj srbohrvaščine) ni le jezikovni kontinuum, temveč gre za jezike (ali narečja!), ki imajo skoraj enako slovnico; govori pa so medsebojno razumljivi.