V poznejšem 19. stoletju so bolj osebni vtisi o mestnih krajinah nadomeščali željo po topografski natančnosti, ki so jo namesto tega zadovoljevale poslikane panorame.
Posnemanje naravnih zvokov in njihovo povezovanje z drugimi čutnimi vtisi pa je osnova vseh jezikov, to pa je opazno skoraj pri vseh evropskih jezikih.