Tonsko zamolkle ali barvno živahne in svetlobno kontrastne figuralne slike, posebno otrok, izstopajo z eterično zasanjanostjo, zabrisanim notranjim nemirom in ekspresovnim psihološkim izrazom.
Izhodišče je imela v poznoantični umetnosti, ki je prikazovala lepoto oseb, zasanjanost, nežne barve in detajle, in vse to prenašala na cerkvene motive.
